Jadranska magistrala z Bosno 1.-3. maj 2012

1.5.2012 sva se okoli poldneva odpravila na pot proti Poreču, kjer je bil še zadnji dan »Prvomajc« vsakoletno Citroën-ovo srečanje . Sprehodila sva se ob morju, pogledala avte, ki so še ostali in počasi nadaljevala pot proti Pazinu in naprej do Brestove, kjer sva prišla nazaj na JADRANSKO MAGISTRALO, ter pot ob obali nadaljevala naprej do Opatije. 

                                                      Slika 1: Via Pazin in Brestova

                                                       Slika 2: vroče...vodee...vodee...

Slika 3: Tovarna ob poti...

Prvo sva poskrbela za najinega jeklenega konjička, mu natočila sveže nafte, saj "na hlape" ne prideš daleč in pot nadaljevala kar do prve pizzerije ob cesti. Kljub temu, da se vsako leto vozimo čez opatijo na morje še nismo opazili ogromnega športnega kompleksa z bazenom tik ob morju.

 Slika 4: Športni kompleks v Opatiji

 Slika 5: pristanišče v Reki

Slika 6: Reka v svoji čarobnosti luči ob morju

Malo sva raziskala okolico potem pa brž naprej do Reke, ki sva si lahko ogledala v večernih urah in jo videla v romantičnem siju luči nad pristaniščem. Približno 15 km pred mestom Senj sva ob cesti na parkirišču poiskala kotiček za prvi počitek. Prevozila sva prvih 445 km.

Slika 7: "Spalnica" malo pred Senij-em

Drugi dan sva se že v zgodnjih jutranjih urah odpravila do Senij-a in naprej proti Paklenici, kjer sva si ogledala Narodni park Paklenica. 

Slika 8: Grad Senij

                                     

Slika 9: ...ko se spalnica prelevi v jedilnico... 

Slika 10: Školjčišče/ribogojnica... 

Slika 11: Stara obmorska vasica... 

Slika 12: ...še galebi 

Le 5 minut od morja in pred nama se je razprostrlo gorovje z reko, ki si je čez skale udrla pot. Odpravila sva se proti koči in opazovala čudovito naravo in uživala v prekrasnih pogledih na gorski svet, ne tako daleč od morja, na kar so naju vedno znova spominjale smokve, ki so si tam našle rastišče. Srečala sva modrasa, v starem mlinu ob poti pa tudi netopirje. 

Slika 13: Modras

Slika 14: 

                                      

Slika 15: netopir med spanjem 

Slika 16: divja orhideja

Slika 17: metulj

Tako sva se po štiriurnem »sprehajanju« odpravila do avta in pot nadaljevala mimo Zadra do Pakoštanov, kjer sva si prvo privoščila kratek počitek in nato še tuš v campu »Nordsee«, majhnem zasebnem campu blizu Vranskega jezera. Stuširana in »sveža« sva se odpravila naprej, kupila še kruh za večerjo in bila prehitra, žal je to ugotovil tudi gospod policaj, ki naju je ulovil na radar. Prekoračitev je bila kar velika, a na koncu se je izkazalo, da se na Hrvaškem da narediti marsikaj… 

Slika 18: ...na koncu pa "gospod policaj" z radarjem 

Slika 19: beauty of sky 

Slika 20: sončni zahod v Primoštenu

Slika 21: Primošten še z drugega konca

Od tam sva se odpravila do Šibenika in naprej do Primoštena, kjer sva ujela še sončni zahod in po nekaj kilometrih poiskala prostor za prenočišče in večerjo. 

Slika 22: "spalnica" 

Slika 23: moj dragi kuha večerjo

Prevozila sva približno 292 km.

No, pa pojdimo novim dogodivščinam nasproti! Tretji dan sva ujela sončni vzhod in čudovito jutranje nebo blizu Trogirja in pot nadaljevala vse do Splita. 

Slika 24: sončni vzgod 

Slika 25: Trogir 

Slika 26: Split

Split, velemesto, ki naju je razočaralo ali pa so bila pričakovanja prevelika. Res sva si privoščila kavico v »Modri Banani« in asociacija je bila kar na »blue oyster«. Tako sva se kar na hitro odpeljala malo čez Split in naprej po poti, kjer naju je očaralo mesto ob vodi in hkrati v skali in to le par kilometrov iz Splita. Na parkirišču tik ob vodi in kjer so potekale priprave na sezono sva zajtrkovala in se nato odpravila novim dogodivščinam naprej proti Makarski rivieri. 

Slika 27: Split... 

Slika 28: ... 

Slika 29: Omiš... 

Slika 30: cruzinn' via Makarska 

Slika 31: prostor za zajtrk 

Slika 32: pogled na Makarsko in čudovit oblak, ki je prinesel 3 kapljice

Uničeno in izruvano drevje v pasu okrog 150 m je bil dokaz, da je zima morala bit precej huda in da je po vsej verjetnosti šel skozi kak orkanski veter. Že greva naprej proti Pločam, ko sva se pričela dvigovat od morja na desni in opazila vodo na levi, z manjšimi otočki. Bila so Baćinska jezera. Po spustu sva prišla v Ploče kjer se je razprostirala delta Neretve in nasadi agrumov z namakalnimi sistemi. Ravnina s polji in nasadi je bilo vse kar sva videla. Nato sva ugotovila, da delta Neretve razprostira na kar 12000 hektarjih. Presenečena in polna vtisov sva se odpravila naprej proti meji Hrvaške in Bosne in Hercegovine. 

Slika 33: Bačinska jezera 

Slika 34: Bačinska jezera

Slika 35: ustje Neretve 

Slika 36: ustje Neretve in namakalni sistemi

Slika 37: ustje Neretve z nasadom agrumov 

Slika 38: nasadi agrumov z namakalnimi sistemi 

Na poti proti Dubrovniki je pogled in razgled na Elafitske otoke enostavno čudovit. Pa nama je le uspelo prit do Dubrovnika, ki naju je povsem prevzel. Staro mestno jedro z obzidjem skozi katerega sva se prvo peljala, nato pa ga še prehodila. Prekrasno! Povzpela sva se tudi na grad na drugi strani obzidja in pred nama je bilo samo morje. Nekaj čudovitega. 

Slika 39: hrvaško-bosanska meja 

Slika 40: razgled na Elafitske otoke 

Slika 41: most Franja Tuđmana 

Slika 42: DUBROVNIKKK 

Slika 43: predmestje Dubrovnika  

Slika 44: Dubrovnik 

Slika 45: okolica starega mestnega jedra 

Slika 46: star mestni trg 

Slika 47 

Slika 48: ulica v Duborvniku 

Slika 49 

Slika 50: Dubrovnik 

Slika 51 

Slika 52: Dubrovnik z okolico iz razgledne točke

Pozno popoldan sva zapustila Dubrovnik in se odpravila naprej, proti Črni Gori. Vmes sva se še skopala, v kraju Pločice, voda je bila sicer hladna, kot po kakšni nevihti, pa vendar se je splačalo. Odločila sva se, da se vrneva vse do Metkovićev in se nato čez Bosno vrneva domov.

Slika 53: kopanje 

Slika 54: kopanje v Pločicah 

Slika 55: spanje v Neumu 

Slika 56: Neum...pred odhodom proti BiH

Zvečer sva prišla do sv. Neuma in sklenila, da bova prenočila v Hotelu, Motel More je bil tisti v katerem sva preživela noč. Še dobro, saj so krog enajste ure zvečer pričeli s streljanjem. Zjutraj so nama povedali, da to ni nič neobičajnega, po vrhu vsega pa je bil še »moški večer«. Znova sva prevozila nekje 435 km.

Spočita in stuširana sva že zgodaj nadaljevala pot proti Metkovićem. Brez zapletov ne gre, pri prečkanju Hrvaško-Bosanske meje sva ugotovila, da sva brez zelene karte in seveda je bila možnost, da sva jo v bližini gostilni kupila. In pot sva lahko nadaljevala proti Mostar-ju. Dolina reke Neretve, ruševine in džamije, to je bilo vse kar sva videla po prvih prevoženih kilometrih po Bosni.  

Slika 57: BiH 

Slika 58: takoj čez mejo v Bosni

Jutranji sprehod po Mostar-ju je bil čudovit, nežno prebujanje sonca in utripa Mostarskega življenja je bilo nepozabno. Vožnja po dolini Neretve je bila čudovita, na odsekih je reka tako počasna, da je v njej čudovit odsev pokrajine okrog. 

Slika 59: Mostar 

Slika 60: Padec Yugoslavije 

Slika 61: Znameniti most Mostarja 

Slika 62: Neretva... 

Slika 63: Mostar  

Slika 64: center Mostarja in moja malenkost

Slika 65: Neretva v vsej svoji mirnosti in lepoti 

Slika 66: vožnja po dolini reke Neretve 

Slika 67: Jablanica - "avto škola" 

Slika 68: Porušen most iz filma "Bitka na Neretvi" 

Slika 69: Drugi del mostu 

Slika 70: padli most v vodo 

Slika 71

Naslednji daljši postanek sva naredila v Jablanici, kjer sva si ogledala most, ki so ga v času II. svetovne vojne zrušili, ga ponovno postavili za film z naslovom "Bitka na Neretvi". Most je sedaj privezan in pritrjen, saj bi ga kljub mirnosti Neretve voda lahko odnesla. Seveda so leta naredila svoje in del mostu vseeno manjka. Zraven je postavljen tudi muzej »Bitka za ranjene na Neretvi«, ki sva si ga tudi ogledala. (Vstopnina je bila 1 EUR).

Že sva se peljala proti mesto Bugojno. Vozila sva se naprej po dolini reke Rame, kjer sva se tudi pričela vzpenjati, na nadmorski višini okrog 1100 m se je pred nama razprlo mesto Prozor. S tem je bila najina najvišja točka na 1113 m, no, tako je rekla »teta Garmina«.

Slika 72: Prozor 

Slika 73: postanek nad mestom za fotografiranje 

Slika 74: del Prozora 

Slika 75: Ramska jezera

Vzpenjala sva se kar nekaj časa, a spust je bil kratek, res da le na okoli 700 m nadmorske višine, kjer je bilo mesto Bugojno. Od tam sva se odpravila naprej, le nekaj kilometrov pred Jajcem sva se ustavila za kavico in šoferjev popoldanski počitek. Prispela sva do Jajca, kjer sva občudovala Plivsko jezero in pot nadaljevala proti Bihać-u. 

Slika 76: Plivsko jezero 

Slika 77: Plivsko jezero 

Slika 78 

Slika 79

Ravna cesta ob kateri so planote in polja, brez večjih krajev, samo samotne hiške in bolj ali manj ruševine so naju spremljale vse do Bihać-a. Če smo že v Bosni ne moremo nadaljevati potovanja, brez da se ustavimo na čevapih ali pleskavici. Ja, bili so zeloooo dobri. V Bihać-u sva imela en cilj – Željava! Videla sva vojaško letališče izklesano v skalo nad mestom, tako, da se iz mesta ne vidi nič. Pot do letališča je bila včasih dvopasovnica, danes pa je zarasla cesta s travo po sredini. Ob letališču so table »Mine, prepovedan prehod«. Pa vendar sva raziskovala po asfaltnih površinah. Odzunaj je bilo videt kot tunel, odznotraj pa je bil rov izoblikovan kot letalo. Noro in nepozabno! Vedela pa sva takoj, da to ni bil najin zadnji obisk Željave!  

Slika 80: tabla pred Željavo 

Slika 81: vzletna steza  

Slika 82: eden izmed petih rovov Željave  

Slika 83: tesno je bilo... 

Slika 84: pred rovom 

Slika 85: proti Hrvaški meji 

Slika 86: zvoženo za obhode 

Slika 87  

                                     

                                           Slika 88: do Željave pelje cesta s travo namesto črt 

Slika 89: Razgled na Bihać 

Zvečer sva pot nadaljevala proti Hrvaški in odločitev je padla, da greva naprej proti Karlovacu, Zagrebu, Ptuju in domov. Zadnji del poti sva prevozila ponoči in domov prišla ob polnoči. Zadnji dan za porušila rekord, saj sva prevozila nekje 628 km.