petek, 24. januar 2014

Pet držav v petih dneh (1.-5.maj 2013)

30. april in odločitev za "Spring road trip" je padla. Klima popravljena, avto pripravljen, postelja zmontirana, "yogiji" napihnjeni, posteljnina, hladilna torba, posoda, KAVA in mleko, nekaj hrane…

1. maj, 3, 2, 1,…AKCIJA! Ob 9:45 sva v Selnici ob Dravi pričela najino že drugo avanturo. Prva destinacija je Travnik (BiH). Teta Garmina je pokazala 413 km. Okoli 13.00 sva prispela do odprte bencinske postaje v Hrvaški Kostajnici. Evo, in že je hrvaško-bosanska meja. Vse bi bilo OK, če »stric« carinik nebi bil radoveden, kako zgleda najina postelja v XMu. Ampak brez večjih zapletov. 

Slika 1: naselje na skoraj 1100 m nadmorske višine 
Slika 2: mesto  
Slika 3: počivališče nad kanjonom 
Slika 4: kanjon 
Slika 5: "travniki" za relaksiranje

Po skoraj celem dnevu vožnje in premagovanju nadmorske višine, saj sva bila že skoraj na 1100 m, sva okrog 17.00 prispela v Travnik! LAČNA!! Travniški čevapi so najboljši… hmmm, o tem se da debatirat. Čevapčinice v Travniku so bile zaprte – razen dveh, kjer še piva niso imeli. Končno! Tik ob cesti odprta restavracija, imajo tudi svojo pridelavo mesa…vendar, še dobro, da so postregli zraven mešanega mesa na žaru košaro s kruhom in pommes fritess. Drugače bi namreč ostala lačna, saj so čevapčiči bili na meji užitnega. Nedaleč naprej sva na desni strani opazila Citroenov avto salon in servis, vendar nebi šlo drugače, kot da je na parkirišču bil parkiran GS, živo rumene barve, enostavno ga ne moreš zgrešit. Seveda sva se ustavila in iz avta je stopil gospod, s katerim smo spregovorili par besed, moj dragi je pogledal avto in pot sva nadaljevala do Sarajeva, kjer naju je že ujela noč.
Slika 6

Poskusila sva srečo v enem izmed campov na obrobju Sarajeva, ampak 30 EUR za noč je veliko in takoj sva vedela, da bo avto najboljši camp/hotel. Ne daleč od centra Sarajeva naju je pot popeljala na enega izmed gričev, kjer sva poskusila srečo v nočnem fotografiranju mesta – dokaj uspešno in se nato spustila nazaj na veliko parkirišče, kjer nekaj luči ulične razsvetljave ni gorelo, bilo je poleg glavne ceste, pa vendar v temi, da sva lahko prespala. Nočni mir so nama kvarili le zelo glasni avtobusi, smetarji in nekaj 10 potepuških psov.

Slika 7: Sarajevo at night  
Slika 8: eden izmed psičkov 

2. maj, dobro jutro Sarajevo! Ponovila sva večerni podvig na grič, kjer sva tokrat ujela jutranje Sarajevo. Kavica na najbližji bencinski, da se vendarle zbudiva. Nato pa en ali dva kroga po Sarajevu. Mesto seveda še spi, saj sva prezgodna a se vendarle kaže v vsej svoji lepoti. Vendar sprehod po Baščaržiji, tramvaji… in seveda Vučko so naredili poseben pečat. 
Slika 9: Sarajevo in the morning 
Slika 10: na enem izmed gričev nama pridejo nasproti konji 
Slika 11
Slika 12: Baščaršija 
Slika 13: filmska 
Slika 14: Baščaršija 
Slika 15: 
Slika 16: ostanki vojne 
Slika 17: Vučko! 
Slika 18 
Slika 19: vrana pospravlja smeti 

Postavljena nova destinacija – Trebinje, in avantura se pričenja… Nekaj kilometrov iz Sarajeva proti Trebinajm, po poti, ki jo je izbrala teta Garmina, sva prišla do tunela, v katerem so snemali film »Lepa sela, lepo gore«, takoj za tunelom je bila tudi tabla posvečena padlim vojakom v tunelu iz 2. Svetovne vojne. V Prijepolju – mesto, vas, v katerem je prav tako bil sneman film, sva si privoščila zajtrk na 890 m nadmorske višine . 
Slika 20: tunel "Lepa sela lepo gore" 
Slika 21 
Slika 22 
Slika 23: spomenik žrtvam umrlim v 2. svetovni vojni 
Slika 24: paglavci  
Slika 25: Prijepolje 
Slika 26: zajtrk s KAVICO nad naseljem Prijepolje

Znova sva se vzpenjala in spuščala, prišla vse do 1062 m nadmorske višine. Prispela sva do mesta Foča, skozi katerega teče znamenita reka Tara. Nato sva se iz Foče odpravila proti Ratkovini, kjer so dobrih 9 km vstran peščene piramide. Mati narava se je poigrala z rdečo zemljo, kamenjem, peskom in dežjem ter izoblikovala prečudovite piramide, ki spominjajo na Grand Canyon. Vrnila sva se do Foče in naprej proti Trebinjem. 
Slika 27: ostanki vojne 
Slika 28: proti Foči 
Slika 29: rudnik premoga 
Slika 30: že dolgo čaka na premik 
Slika 31: bosanske piramide 
Slika 32: bosanske piramide 
Slika 33: najina malenkost 
Slika 34: bosanske piramide

Peljala sva se ob reki Sutjeski in prispela do nacionalnega parka Sutjeska, si pobliže ogledala Športno-rekreacijski center Tjentište, kjer se nahaja bazen s površino 16.000 m2. Prvi vtisi so bili, da je vse zapuščeno, saj je trava visoka, nič urejeno, restavracija z razbitimi šipami, pa vendar naju je mimoidoča domačinka razsvetlila, da vse prične z obratovanjem v juniju. Sam park pa se razteza na 17.250 ha zemlje, skozi katerega teče reka Sutjeska. Ne daleč naprej od športnega centra se nahaja spomenik v spomin na znamenito bitko na Sutjeski.
Slika 35: gorenjski krokodil 
Slika 36: bazen v rekreacijskem centru Tjentište
Slika 37: spomenik bitke na Sutjeski 
Slika 38: ekstravagantna hiša 
Slika 39: nekoč je bil hotel 
Slika 40 
Slika 41 
Slika 42 
Slika 43 
Slika 44: ostanki vojne 
Slika 45: vodi naju, siva pot... 
Slika 46: planota 
Slika 47: ruševine

Pot sva nadaljevala in pred nama so se odprle čudovite visokogorske planote blizu mesta Gačko, med njimi pa najprej Klinje jezero, ki se nahaja na 1062 m nadmorske višine. Midva sva ga poimenovala kar »Bosanski Maltatal«, saj je jez narejen po principu avstrijskega Maltatala, vendar manjši.
Slika 48: pikapolonice se imajo rade 
Slika 49: Klinje jezero 
Slika 50: Klinje jezero 
Slika 51: tudi "Irsko" sva videla 
Slika 52: Klinje jezero 
Slika 53 
Slika 54: ovčke

Spusti in vzponi so sledili do mesta Biljeća, kjer se razprostira Bilećko jezero, nasproti njega pa ima vojska svoja letala. Malo naprej od Bilećka jezera se je pred nama odprla kotlina v kateri se nahaja mesto Trebinje.

Slika 55: Bilećko jezero
Slika 56: Bilećko jezero
Slika 57: Bilećko jezero
Slika 58: Del vojaške baze v Biljeću 
Slika 59: ...da so znali parkirat
Slika 60: nad Trebinjami
Slika 61: Trebinje
Slika 62: Trebinje

Tokrat sva si namesto čevapčičev privoščila burek, ki je bil bistveno boljši od včerajšnjih napol užitnih čevapčiveč in mesa na žaru. Trebinje – Dubrovnik, brez težav na meji in malo pred samim Dubrovnikom dobra ura za počitek na parkirišču s čudovitim pogledom na Dubrovnik. Zakaj bi zapravljala čas do večera, če lahko kar odrineva proti Hrecog Novem. Sicer sva do tja prišla znova v temi, saj sva dobre pol ure morala čakati na meji, zaradi zapletov pred nama, pa vendar nama je uspelo. Ob cesti povsod table, sobe, apartmaji… in tako sva se ustavila pri eni izmed, kjer je gospod želel 25 EUR na noč, vseeno sva šla iskat naprej, ker tuš bi se sedaj kar passssaaaallll. Našla sva spanje za 15 EUR na noč, za oba se razume, sicer je bila postelja veliko bol neudobna kot tista najina v avtu, ampak… tuš sva le imela. Lahko noč!

Slika 63: Lahko noč!

3. maj, dobro jutro Hercog Novi! Kavica pred vhodom v stari del mesta. Pogledala sva si trg in nekaj ulic okrog, saj center v obzidju bil zaprt, odprlo pa se je vse okrog 9.00.
Slika 64: Hercoh Novi  
Slika 65: Hercog Novi - staro mestno jedro 
Slika 66: staro mestno jedo Hercog Nov-ega 
Slika 67: pogled na morje iz trdnjave v Hercog Novem 
Slika 68: "morsko vzdušje" 
Slika 69: ...naslednja destinacija

Po poti proti Bijeli sva na desni strani videla pristanišče za podmornice in ladje, še iz časa Tita. Seveda je bila to najina naslednja destinacija, ampak do tja je še kar nekaj kilometrov. Nagledala sva si pot proti Risan in naprej do Kotora, vendar na najino presenečenje iz kraja Kamenari vozi majhen trajekt do Tivata, ki nama je pot skrajšal kar za slabih 50 km, odštela pa sva 4 EUR. Kljub temu, sva se odpeljala do najbližje razgledne točke in videla še del Risankega zaliva in del Kotorskega zaliva.
Slika 70: trajekt do Tivata 
Slika 71: Kotorski zaliv 
Slika 72: Kotorski zaliv 
Slika 73: Kotorski zaliv 
Slika 74

Naslednje postajališče je bilo Porto Montenegro, saj so oglaševali navtični show, katerega si prav tako nisva mogla ogledati, ker sva bila prezgodnja. Sva si pa pobližje pogledala samo pristanišče in blišč ki je le obzidje stran od povprečnega življenja na drugi strani.

Slika 75: Porto Montenegro 
Slika 76

Slika 77 
Slika 78 
Slika 79 
Slika 80

Nestrpna sva pot nadaljevala proti letališču, na desni strani se je razprostrlo veliko mokrišče z različnimi pticami. Bilo je močvirje Solila na koncu Tivatskega zaliva. Tukaj sva si privoščila zajtrk s pogledom na močvirje in ptice.
Slika 81: Solila 
Slika 82  
Slika 83 
Slika 84: razgled na Hercog Novi, Porte Montenegro in vse do Kotora

Greva naprej, vse do naselja Rose, na skrajnem jugu blizu ožine Boka Kotarska. Našla sva zapuščeno vojašnico malo nad samim rovom za podmornice. Sprehodila sva se po njem in seveda po rovu poleg, kjer je bila včasih strojnica. Vsa vesela in zadovoljna, saj sva odkrila zopet nekaj novega, sva se odpravila naprej proti Budvi.
Slika 85: zapuščena vojašnica 
Slika 86 
Slika 87: učilnica na prostem 
Slika 88: pribori in protistrupi so kar raztreščeni za škarpo 
Slika 89: vhod v rov za podmornice 
Slika 90: od znotraj ven... 
Slika 91: notranjost 
Slika 92: Torpedotova strojnica 
Slika 93 
Slika 94 
Slika 95: prezračevalni jašek 

Slika 96: prezračevalna jaška pod zapuščeno vojašnico 
Slika 97 
Slika 98: razgled proti vasi Rosa

Ne daleč naprej se je že razprostirala čudovita plaža tik pred Budvo. Ustavila sva se v samem centru ter si ogledala plaže okoli starega mestnega jedra in jedro samo. Nič posebnega, saj naju je že lani fasciniral Dubrovnik, Budva je le manjša. Je pa res, da obala vzbudi pozornost s majhnimi otočki, na prvi pogled, kot kažejo slike Grčije.
Slika 99: plaža pred Budvo  
Slika 100: Budva 
Slika 101: staro mestno jedro Budve z obzidjem 
Slika 102 
Slika 103

Od Budve naprej proti Petrovacu in vse do Bara. Sveti Štefan, majhen otok prestiža  z obzidjem. Čudovito zgleda na fotografijah in s poti, vendar se nisva ustavljala. Mesto naju je navdušilo, zato sva naredila tudi kratek postanek. Zaželela sva si tudi pizze, vendar nama je natakar povedal, da jih še ne pečejo. Iz Bara v Uljcinj v upanju na kosilo/večerjo.
Slika 104: Sveti Štefan 
Slika 105: Sveti Štefan  
Slika 106: Gradnja nove cerkve v Bar-u 
Slika 107: dvorec kralja Nikole v Bar-u

Uljcinj, mesto o katerem sem slišala kar nekaj, me je razočaralo. Saj je v slabšem stanju kot Bosna, hiše pa so zgrajene druga ob drugi, da daje vtis gneče in utesnjenosti.  Iz obale, ko gledaš je mesto čudovito, vendar se po ulicah in uličicah ne smeš sprehodit. Spustila sva se do Male plaže in nato povzpela do starega mestnega jedra. En del ga obnavljajo in so naredili hotel. V vsakem starem delu, ki je seveda obnovljen so naredili, ali fitness, ali wellness, tudi bazen in jaccuzi sta na vrhu. Super urejeno.

Slika 108: Uljcinj 
Slika 109: Mala plaža Uljcinj-a 
Slika 110: YAMASAKI 
Slika 111: Uljcinj  
Slika 112: obzidje starega mestnega jedra Uljcinj 
Slika 113 
Slika 114: na novo urejen wellness kompleks

Našla sva gostilno, moj dragi se je odločil, da bova jedla tukaj, zato ker je vsaj hrano videl na krožniku. Odločitev je bila super. Res so imeli samo tri vrste pizze, ampak je bila dobra. Testo je bilo narejeno iz mešanice kvašenega testa in mešanice testa za burek, vsaj po okusu. Zanimiva kombinacija, vsekakor boljše kot slavni travniški čevapi. Prijazen natakar naju je poslal pogleda Ado Bojano in…na srečo najine radovednosti, sva zavila še na Veliko plažo. Do koder nama je seglo oko, mivka v vodi in na obali. Po vodi sva se sprehajala kar nekaj metrov vstran od obale in nisva prišla dlje kot do kolen. Seveda sva imela tudi srečo sončnega zahoda na Veliki plaži. Seveda sva šla še naprej do Ade Bojane, izliv reke Bojane v morje in ogromen camp. Žal sva prispela tja že v temi, jutra pa nisva mogla pričakat tam.

Slika 115: Velika plaža Uljcinj-a (pogled na levo)
Slika 116: Velika plaža Uljcinj-a (pogled na desno) 
Slika 117 
Slika 118 
Slika 119 
Slika 120 
Slika 121 
Slika 122 
Slika 123 
Slika 124 
Slika 125 
Slika 126 
Slika 127 
Slika 128: Ada Bojana

Odpeljala sva se nazaj do kraja Mišići, malo naprej in si poiskala prostor za počitek. Ne daleč od glavne ceste, pa vseeno dovolj odmaknjeno od javnosti. Lahko noč!

4. maj, dobro jutro! No, pa pojdimo proti Podgorici. Izbrala sva kar bližnjico- tunel Sozina, in tako sva bila že tik ob Skadrskem jezeru, kjer sva  pot nadaljujeva proti Podgorici.
Slika 129: sončni vzhod ob Skadarskem jezeru 
Slika 130: Skadarsko jezero  
Slika 131: Podgorica

Blizu le-te sva naredila kratek postanek za kavico in kruh. Jaaaaa, na takšno kavico sva čakala, kar vse štiri dni, bila je odlična! Od Podgorice naprej sva se peljala ob reki Morači vse do Kolašina, tam sva zopet prišla do reke Tare, ta naju je spremljala do Mojkovaca.
Slika 132: reka Morača
Slika 133
Slika 134: reka Tara
Slika 135: reka Tara

Potem sva šla naprej do mesta Bijelo Polje. Cesta je bila znova polna vzponov in  padcev ter tunelov. Do 35 sva prišla, potem pa table niso bile več označene. Črno Goro sva zapustila na mejnem prehodu s Srbijo, Dobrakovo. In, pa sva v Srbiji. Prvo večje mesto je pred nama, Prijepolje. Cesta je zopet sanjska. Ovinkasta, ampak pravšnja za vožnjo… Iz Prijepolja sva šla naprej do Novi Varoš in naprej proti Užicam. Zopet sva bila nekje na 900 m nadmorske višine, ko se je pred nama razprostrlo Zlatarsko jezero. Presenečenje, ob Zlatarskem jezeru se nahaja tudi kanjon, v katerem gnezdi Beloglavi jastreb.
Slika 136: Zlatarsko jezero 
Slika 137: Zlatarsko jezero 
Slika 138 
Slika 139: visokogorska planota 
Slika 140: visokogorska planota 
Slika 141: hoteli in naselje... 
Slika 142

Pred nama je bila visokogorska planota, do koder je segalo oko. Imela pa sva en malenkost večji problem, avto je postal lačen in na prvi bencinski postaji sploh niso imeli nafte. Kje je naslednja tudi nisva vedela, ampak sva morala naprej, ne daleč naprej sva lahko nalila nekaj nafte in odfrčala naprej. Ne daleč vstran se je razprostrlo Ribničko jezero. In prišla sva do Užic. Iz Užic sva se peljala naprej proti mestu Požega, ko sva prišla do kraja Sevojno – in tako našla še srbski Impolov obrat, poslikala, spregovorila par besed in via naprej proti Čačaku.
Slika 143: Sevojno 
Slika 144 
Slika 145: Gružansko jezero

Od tu sva šla naprej proti Kragujevacu in po poti slikala še Gružansko jezero. Slavni Kragujevac in tovarna Zastava. Ogromen objekt, ki ga ne moreš spustit. Danes seveda delajo vse drugo, »Fiat automobili Srbija«.
Slika 146: Kragujevac, tovarna Zastava 
Slika 147: Kragujevac 
Slika 148 
Slika 149: via Beograd 
Slika 150

In pojdimo po tej čudoviti cesti naprej proti Mladenovacu. Od tam pa do Beograda, po avtocesti. Ogromno mesto! Na teti Garmini sva poiskala »Memorialni center Josip Broz Tito« in upala, da je to Hiša cvetja na Dedinjah. Točno to je bilo. Bila je tudi obletnica smrti tovariša Tita, zato sva v muzej in Hišo cvetja, ker so hranjene tudi vse štafete mladosti, imela prost vstop. Najprej sva se sprehodila po parku, na robu katerega so bile široke stopnice ob njih pa kipi in skulpture, ki so jih posvetili ali podarili Titu. Na desni strani je bila Hiša cvetja, pred njo pa velika fontana. Naravnost od vhoda je bil kamnit grob do katerega je vodil ozek pas marmorja, na vsaki strani pa majhna greda z različnim cvetjem in zelenjem. Če si se sprehodil desno od groba so na stenah bile table s kratko zgodovino ter dosežki. Na levi strani groba pa so v steklenih vitrinah bile razstavljene »Štafete mladosti« in dve njegovi obleki. Naprej po parku je bila stavba, v kateri je bil muzej. Shranjena so poslovna darila. Različne narodne noše, sablje, čajnikov, skodelic za kavo, opank, najdejo pa se tudi miza in stoli. Vse je bilo s celega sveta, saj so poleg držav stare Yugoslavije, bila darila tudi s Turčije, Rusije, Konga, Irana, Pariza,…
Slika 151: Dedinje 
Slika 152: stopnišče s parkom do Titovega groba 
Slika 153: kip Tita v parku 
                                     
Slika 154: Dedinje iz vhoda 
Slika 155: Titov grob 
Slika 156: Titova uniforma 
Slika 157: Štafete mladosti 
Slika 158: Štafete mladosti 
Slika 159: Titov grob 
Slika 160 
Slika 170: park na Dedinjah

Prijazen vratar muzeja nama je povedal za obnovljen stolp – Avala in seveda sva se kaj hitro odpravila tja. Zaman, saj je bila ura 20:03 in naju niso več spustili naj. Odločitev je padla, da greva na avtocesto in naravnost domov, torej Maribor. Do 1:00 zjutraj sva vozila in prišla naprej od Zagreba, navigacija je pokazala do Selnice ob Dravi se 75 km, ko sva koristila parkirišče in spala, do 6:00, potem pa juhu Slovenija in domača kavica.
5. maj, 7:00 in dobro jutro Selnica ob Dravi!

In tako nama je Beograd ostal za pogledat!

Ni komentarjev:

Objava komentarja